Katalog in naročilnica
 |
Ali so ocene v slovenski osnovni šoli previsoke?
Pred sabo imam letna poročila treh slovenskih osnovnih šol za šolsko leto 2009/10. V eni šoli je bila ob koncu šolskega leta povprečna ocena učenca 4,14. V drugi šoli je bila povprečna ocena učenca 4,4. V tretji šoli je bila povprečna ocena učenca 4,19.
4,14? 4,4? 4,19?
V nekaj letih po šolski reformi je v slovenskih šolah prišlo do pomembnega premika pri šolskih ocenah: povprečne ocene so se v nekaj letih močno dvignile. Če bi bil dvig ocen v slovenskih šolah pokazatelj boljšega znanja učencev, bi bil to vsekakor vzrok za zadovoljstvo. Žal je resnica, kakršno kažejo tudi mednarodne raziskave znanja, bolj zlovešča: dvig ocen ni posledica večjega znanja slovenskih učencev. Podobno ugotavlja dr. Zdenko Kodelja:
»Mednarodne raziskave o znanju iz nekaterih učnih predmetov in nacionalna preverjanja znanja nikakor ne potrjujejo zasluženosti tako visokega deleža prav dobrih in odličnih ocen pri osnovnošolcih.«
(Šolski razgledi, 1.4.2011 – Zdenko Kodelja, Upam, da se motim)
Od kod poplava odličnih ocen, ki nimajo podlage v znanju? Pripišemo jo lahko sklopu več dejavnikov, od splošnega nižanja kriterijev v osnovnih šolah (enako kot v gimnazijah, srednjih šolah in na fakultetah), do pritiskov staršev na učitelje zaradi vpisa v srednjo šolo.
Ko se je vzporedno z zvišanimi ocenami zviševal (velikokrat na silo) končni učni uspeh učencev, je v nekem trenutku prišlo do tega, da je bila med slovenskimi osnovnošolci skoraj polovica odličnjakov. Ena od posledic tega pojava je bila ukinitev splošnega učnega uspeha – ki je bil sicer logična poteza, ki pa z ničemer ni vplivala na odpravljanje vzrokov za odstopanja pri ocenah. Bodimo iskreni: če je krivulja ocen v osnovnih šolah danes daleč od gaussove krivulje, takšna ni po zaslugi neverjetno visokega znanja slovenskih osnovnošolcev, pač pa nizkih kriterijev, zaradi katerih se je med učenci in starši vzpostavil vtis, da je ocena 4 slaba ocena, ocena 3 pa že katastrofa družinskih razsežnosti.
Bolj kot vzroki povišanih ocen v šolah, so v tem trenutku zaskrbljujoče posledice tega pojava. Otrokom s (pre)visokimi ocenami nehote sporočamo, da je skoraj vse, kar naredijo in dosežejo, dobro. Namesto spodbude k trudu in vztrajnosti jih zazibljemo v (velikokrat neutemeljen) občutek samoučinkovitosti. Dokler se to odvija v okolju, ki pretežno deluje po tem načelu in utrjuje te vzorce, otroci s tem nimajo težav. Vendar svet, v katerega odraščajo ne deluje tako. V njem se bodo prej ali slej soočili z višjimi zahtevami in se znašli v okolju, kjer »skoraj dobro« ne bo zadoščalo. Veliko vprašanje je, kako se bodo soočili s tem okoljem in s temi zahtevami, če bodo osiromašeni za življenjske izkušnje, ki bi na eni strani od njih zahtevale več truda in delovnih navad, po drugi strani pa jih tudi utrdile za zrelo soočanje s frustracijami in premagovanje ovir.
Vprašanje je, ali z visokimi ocenami za sorazmerno majhen vložek dela ne vzgajamo generacij otrok, ki imajo sicer visoko samopodobo in so samozavestni, a lahko ta njihova samozavest in samopodoba ob prvem soočenju s težjimi preizkušnjami poči kot prenapihnjen balon; ko jim namesto kompetenc za soočanje z življenjskimi izzivi in preizkušnjami utrjujemo strategije za izogibanje izzivom in tveganjem, jih v pretirani skrbi po zaščiti.
S (pre)visokimi ocenami učencem nehote sporočamo, da so zelo sposobni. To samo po sebi ni nič slabega, verjamem, da ima veliko slovenskih učencev ogromno različnih sposobnosti. Vendar ob tem manjka drugo, pomembnejše sporočilo. K pomembnim uspehom na različnih življenjskih področjih ne vodijo le sposobnosti in kompetence, pač pa predvsem trdo delo in vztrajnost. Z visokimi (previsokimi) ocenami šola pri učencih sicer vzbuja občutek samoučinkovitosti, visoko samovrednotenje in visoko samopodobo, vendar pa jim s tem dela medvedjo uslugo. Tudi če jih šola ne uči, da se je treba za pomembne svari v življenju potruditi, da brez resnega truda in vztrajnosti ponavadi ni resnih rezultatov, se bodo v življenju slej ko prej znašli v okoliščinah, ki bodo od njih zahtevale prav to. Otroci, ki v šoli nimajo dovolj izkušenj s soočanjem s frustracijami, so obenem »opremljeni« s kot balon napihnjenim občutkom lastne vrednosti in so povrhu razvili še fiksni mindset, bodo v takšnih okoliščinah slejkoprej namesto izziva prepoznali strašljive in nepremostljive ovire.
Eno od vprašanj, ki si ga bo slovenska šola morala prej ali slej zastaviti je, ali so (pre)visoke ocene res usluga učencem? So res primerne povratne informacije za njihovo znanje? Kaj pa, če z visokimi ocenami sicer blažimo trenutno napetost (otroke varujemo pred pritiski staršev, starše prav frustracijami ob nizkih ocenah njihovega podmladka, šolo pa pred prepogostimi obiski staršev), dolgoročno pa oblikujemo invalidne ljudi, ki se v življenju ne bodo zmogli soočiti z različnimi zahtevami in frustracijami. Zniževanje zahtevnosti v šolah ne koristi nikomur: ne družbi, ne šolam, ne učiteljem, ne staršem, še posebno pa ne učencev. Oziroma, kot pravi dr. Zdenko Kodelja:
„Prav to zniževanje zahtevnosti, pa čeprav ne v čisto vseh šolah in tudi ne povsod enako, je pot, ki vodi v tisti prepad, v katerega drvimo zaslepljeni z nekaterimi blestečimi statističnimi podatki. Zato je skrajni čas, da se tako šolska oblast kakor tudi pristojne inštitucije, šole in učitelji nehamo slepiti ali se pretvarjati, da ne vidimo tistega, kar zelo dobro vidimo; da prenehamo ravnati, kot ravnamo, saj se nam drugače kot državi in posameznikom slabo piše.”
(Šolski razgledi, 1.4.2011 – Zdenko Kodelja, Upam, da se motim)
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||
|
